Mezolimbični sistem in odvisnost od prehranjevanja: kaj počne in kaj ne počne sladkor (2016)

Obseg 9, Junij 2016, Strani 118 – 125

Dieta, vedenje in delovanje možganov

http://dx.doi.org/10.1016/j.cobeha.2016.03.004


Izbor

• Saharoza se krepi in spodbuja sproščanje dopamina, neodvisno od njegovega okusa.

• Zdravila in saharoza imajo močan, vendar prehoden učinek na mezolimbični sistem.

• Zasvojevalna zdravila močno porušijo možgansko plastičnost po dolgotrajni izpostavljenosti.

• Trenutno ni nobenega podatka o podobnih centralnih prilagoditvah po saharozi.


Debelost in motnje, povezane z debelostjo, so velika grožnja javnemu zdravju. Domnevajo, da je zasvojenost s hrano veljaven klinični koncept in da odvisnost od hrane prispeva k epidemiji debelosti. Raziskave, ki vključujejo diete z omejenim dostopom, so pokazale, da bodo glodalci pod določenimi pogoji pokazali vedenje, povezano s saharozo, ki spominja na odvisnost od snovi. Vendar ostaja vprašanje, ali ima hrana ali določene sestavine hrane zasvojenost, podobno zlorabi drog. Druga možnost je, da „zasvojenost s hrano“ (ali bolje rečeno „odvisnost od uživanja hrane“) ni motnja uporabe drog v smislu, da so ljudje zasvojeni s katero koli določeno snovjo ali sestavino hrane, temveč zasvojenost z motnjo, ki vključuje razkritje vnosa hrane na splošno ki deli podobnosti z vedenjskimi zasvojenostmi, kot so na primer težave z igrami na srečo. Tukaj opisujemo, kako ima sladkor (kandidatna zasvojenost s pogosto zaužitimi živili) kratkoročne in dolgoročne učinke na možgane in to primerjamo s tem, kako zasvojenost snovi funkcionalno spreminjajo mezolimbični dopaminski sistem. Ta sistem se osredotočamo, saj so spremembe plastičnosti mezolimbičnega sistema vpletene v razvoj odvisnosti od drog. Zaključujemo, da ima sladkor močan neposreden vpliv na dopaminski sistem, kar je podlaga za njegove temeljne okrepitvene lastnosti. Vendar trenutno obstaja malo dokazov, ki kažejo, da vnos sladkorja povzroči spremembe plastičnosti, primerljive s tistimi, ki jih povzročajo zlorabe drog. Tako na podlagi trenutne literature predlagamo, da je verjetno, da se dolgoročni učinki sladkorja na možgane kakovostno in tudi količinsko razlikujejo od učinkov odvisnih snovi